Reforme v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja so spremenile politične in ekonomske temelje v slovenski družbi; temeljito so se spremenila tudi razmerja med delom in kapitalom. Zgodilo se je tako rekoč čez noč: iz skrajnega in pretiranega, izključno na delu temelječega družbenega in ekonomskega sistema se je vzpostavil skrajni in nepotrebno pretirani liberalni kapitalizem. Sprva luknjičava kapitalistična pravna ureditev kot zlepljenka prepisanih evropskih smernic in vsestransko šibka sodna veja oblasti sta omogočili številne stranpoti. Časa za ponotranjenje vrednot in etike kapitalizma ni bilo na voljo, zato sta pohlep in grabežljivost dobila krila; novi kapitalisti so postali najpredrznejši in ne najsposobnejši2.
Državni kapitalizem v Sloveniji prevladuje; dejansko vlada v absurdni pristojnosti kot skupščina državnega holdinga kljub svoji interesno konfliktni vlogi regulatorja sprejema odločitve o gospodarskih naložbah v državi (neprodaja NLB, Magna, 2. tir, prodaja Cimosa …). Zato privatizacija tudi nima vpliva na bolj učinkovito korporativno upravljanje.
Z vzvodi za premagovanje naraščajoče dohodkovne neenakosti, kot so korporativna družbena odgovornost, odprava prekarnega dela, ekonomska demokracija, socialna ekonomija, korporativno upravljanje gospodarskih družb v državni lasti in javnih zavodov, se oblast sploh ne ukvarja. Slovenija je ena od redkih držav EU, ki ni sprejela nacionalnega načrta korporativne družbene odgovornosti3.
1 Prispevek je povzetek nekaterih sporočil avtorjeve knjige Družbena odgovornost, ki je v l. 2016 izšla pri Založbi FDV v Ljubljani.
2 O tem več v navedeni knjigi.
3 Osnutek strategije so predstavili na 12. letni konferenci IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti 28. 9. 2017 v Mariboru. Glej www.irdo.si. Do maja 2018 se ni dosti premaknilo.
14 | Za družbeno odgovornost |
Daleč pod evropskim povprečjem je tudi glede socialne ekonomije in delavskega delničarstva ter zadružništva. Šibki smo tudi v uporabi znanosti za gospodarski in družbeni razvoj.
Sloveniji preti, da se bo (ob nadaljnjem sledenju neoliberalnemu modelu) dohodkovna in s tem družbena neenakost skokovito (eksponencialno) povečevala; dosedanje vlade nastajajoče družbene neenakosti niso zaznale kot razvojne nevarnosti; ob ukrepih davčne redistribucije niso udejanjile tudi ukrepov predistribucije; iz tega razloga Slovenija:
––
nima zakonodaje o delavskih korporacijah, delavskih zadrugah, delavskem delničarstvu, obvezni delavski udeležbi na dobičku, delavskih odkupih podjetij; šibko je urejeno socialno podjetništvo;
––
nima državnega programa družbene odgovornosti: korporativna družbena odgovornost se tako uresničuje kot miloščina oz. marketinški prijem korporacij;
––
ni prilagodila korporacijske zakonodaje, npr. o odgovornosti direktorjev deležnikom korporacije (ne le delničarjem) in ni ustvarila zakonske podlage za deležniško korporacijo in za korporacijske pravice delavcev.
Vsega tega skorajda tudi skorajda ni v programih političnih strank za obdobje od leta 2018 do 2022. Programi političnih strank imajo nekatere skupne značilnosti. Programi ne temeljijo na dolgoročni in globalni strateški premisi sedanjega položaja Slovenije, ne zaznavajo in zato ne jemljejo za izhodišče odprave temeljev družbene neenakosti. Programi ne temeljijo na družbeni odgovornosti, kot se zahteva za nosilce družbene moči v dokumentih Evropske unije. Večina ukrepov ne temelji na skrbnih analitičnih podlagah, temveč bolj na političnih ocenah. Šibka točka programov je njihova nerealnost, ki se izraža z nekonsistentnostjo zahtev za povečanje sredstev z razpoložljivimi viri4.
Prevladujoči državni kapitalizem v Sloveniji s pretežnim delom gospodarstva in vseh javnih služb pod večinskim (lastniškim in regulatornim) nadzorom države prerašča v neoliberalno vladavino partitokracije, kjer le strankarski izvoljenci upravljajo gospodarstvo
4 Programi parlamentarnih strank za volitve 2018, primerjava z 10 zahtevami Gibanja za družbeno odgovornost, še ne objavljeno gradivo, Ljubljana, 2018, Gibanje za družbeno odgovornost.
| Preambula | 15
in javne službe. Povečana gospodarska rast se usmerja pretežno v dobičke nosilcev kapitala in manj v prihodke od dela (hitrejša rast dobičkov od plač); na dolgi rok bo to dohodkovno neenakost povečevalo v neskončnost.
Izzivi socialno pravične družbe (premagovanje neenakosti) so dosegljivi le z globljim posegom: večjo veljavo delu v razmerju do kapitala. Človeško delo, vloženo v pridobitno dejavnost (človeški kapital), je vse pomembnejši produkcijski dejavnik, zato se mora vzpostaviti kot samostojni pravni temelj upravljanja in udeležbe na dobičku (korporacijske pravice).
Družbena odgovornost do družbene neenakosti je zato predvsem odgovornost za vrnitev družbene veljave delu; je pravica do dostojnega in pošteno plačanega dela, je vzpostavitev dela kot podlage za socialne pravice in tudi za ekonomske (korporacijske) pravice (do upravljanja in do dela dobička); terja uveljavitev zakonskih podlag za določanje korporacijskih pravic tudi na temelju dela in ureditev te pravice kot temeljne človekove pravice.
Družbena odgovornost do dela terja:
––
uveljavitev obvezne udeležbe zaposlenih v dobičkih gospodarskih družb, kadar nosilci kapitala namenijo dobiček za dividende, ter davčno spodbujanje programov delavskega delničarstva;
––
vzpostavitev zakonskih možnosti, da se gospodarske družbe lahko preoblikujejo v moderne deležniške korporacije in da se lahko ustanovijo kapitalsko delavske in delavske korporacije ter spodbujajo delavski odkupi podjetij;
––
zakonsko ureditev, da v t. i. delavskih korporacijah in delavskih zadrugah zaposleni ni mezdni delavec (nosilec najete delovne sile) oz. proletarec, ampak je njen član.
Družbeno odgovorno upravljanje terja uveljavitev Državnega programa družbene odgovornosti nosilcev politične oblasti (državnih in lokalnih in političnih strank) in nosilcev kapitala, ki naj na svoji ravni oblikujejo strategije in orodja družbene odgovornosti; terja tudi, da se družbena odgovornost zakonsko uredi kot sankcionirana dolžnost (z možnostjo odpoklica in prepovedi opravljanja funkcije) političnih funkcionarjev, uradnikov na položajih in korporacijskih direktorjev.
Družbeno odgovorno upravljanje terja verodostojno ločitev nadzorstvene od regulatorne funkcije pri upravljanju državnega premoženja; SDH ne more biti (kadrovsko drugorazredni) izvajalec politične volje vsakokratne koalicije. Družbena odgovornost torej
16 | Za družbeno odgovornost |
terja prenehanje političnega kadrovanja (nadzorniki in direktorji družb in zavodov niso delegati koalicijskih političnih strank).
Družbena odgovornost terja uzakonitev zavezujočih visokih standardov profesionalne usposobljenosti, integritete in odgovornosti (vključno s sankcijo odpoklica in prepovedi opravljanja funkcije) za politične funkcionarje, uradnike na položajih ter nadzornike in direktorje.
Dohodkovne neenakosti v svetu
Dohodkovne razlike med državami in ljudmi se v 21. st. povečujejo. Pričakovanja, da bo dekolonizacija in industrializacija tretjega sveta postopno zmanjševala dohodkovne razlike med državami5 in ljudmi, so se izjalovila. V svetu se sicer zmanjšujejo razlike v stopnji industrializacije (konvergenca zaradi globalizacije), povečujeta, in ne zmanjšujeta, pa se dohodkovna neenakost (income inequality) in s tem družbena neenakost.
Globalne trende dohodkovne in premoženjske neenakosti v svetu (podatki OECD in WEF) poenostavljeno kažejo naslednji podatki:
––
1 % najbogatejših na svetu ima še naprej več svetovnega bogastva kot celotno preostalo človeštvo,
––
1 % najbogatejšim na svetu je pripadlo 82 % celotne rasti svetovnega bogastva,
––
1 % delež dohodka najbogatejših se je povečal za več kot 31 %,
––
delež preostalih 99 % je narasel le za 0,5 %,
––
42 ljudi na svetu ima toliko bogastva kot vsa spodnja polovica prebivalstva (3,7 milijarde ljudi – leta 2017 je teh le še 8).
Število prekarnih (začasnih, negotovih) zaposlenih se je v zadnjih desetih letih povečalo hitreje kot zaposlenost. Prekarni zaposleni imajo nižje plače, manj pravic in manj dostopa do socialnega varstva; večja je verjetnost, da bodo na teh delovnih mestih zaposleni ženske in mladi.
5 Prvi je Quatar s 127.660 $ in 187. Centralna afriška republika s 662 $ na prebivalca, Južni Sudan s 233$ na prebivalca, Slovenija je na 37. mestu s 32.085 $ na prebivalca.
| Preambula | 17
Vse večji del človeštva je na robu preživetja ob neizmerno bogati peščici lastnikov večine svetovnega bogastva. Globalna komunikacijska povezanost in vse višja kulturna raven ter ozaveščenost človeštva kot njena posledica razgalja bedo množic in privilegije elite. Spopad za spremembo razmerij v družbi in spremembo družbenoekonomskega sistema, ki takšno poglabljanje razlik poganja, je odprt in bo vse bolj grob in nepopustljiv. Socialna razklanost človeštva že posega v sfero človekovih pravic in dostojanstva najrevnejših ter splošno deprivilegiranih slojev.
Razlog je preprost: globalni družbeno-ekonomski sistem temelji na mehanizmu, da bogastvo ustvarja novo bogastvo (kapital je temelj upravljanja in prilaščanja). Delež kapitala v razdelitvi dobička se povečuje, delež dela pa zmanjšuje, oboje neodvisno od vrednosti vložka oz. prispevka k produktu. Zato se dohodki nosilcev kapitala (bogatejših) vse bolj povečujejo, dohodki revnejših (nosilcev dela, delavcev) pa se ne povečujejo oz. se v razmerju do dohodkov kapitala zmanjšujejo6.
Dohodkovna neenakost (dandanes daleč večja kot kadar koli) vpliva tudi na enakost možnosti in na splošno na družbeno neenakost: razlika dostopa do dobrin, npr. do izobraževanja, do sodobnih tehnologij, zdravstva, kulture, možnosti zaposlitve (do blaginje), se stalno povečuje7.
Pričakuje se, da se bo nezaposlenost še povečevala in se zadrževala v najbolj prizadetih državah tudi nad 20 %. Od zaposlenih so vse bolj številni v prekarnem statusu, ki postaja vse izrazitejši spremljajoči pojav sodobnega kapitalizma.
Neenaka distribucija koristi gospodarske rasti dokazuje, da kapitalistični družbenoekonomski model ne daje koristi vsem ljudem.
6 Delež finančnega kapitala v tržni vrednosti podjetja je v povprečju le še 15 %, intelektualnega pa 85 %. Delež finančnega kapitala v dohodku pa se povečuje: leta 1975 je znašal med 15 in 25 %, v letih 2000 do 2010 je narastel na 25 do 35 %, v prihodnje bo večji kot v obdobju klasičnega kapitalizma 19. stoletja, med 35 in 40 %.
7 Po podatkih iz l. 2017 je imelo 8 najbogatejših Zemljanov premoženje, ki je po vrednosti enako kot preostala spodnja polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi; Oxfam, 2017). Najbogatejših 10 % v državah OECD ima v lasti polovico vseh gospodinjstev, medtem ko ima spodnjih 40 % v lasti vsega 3 %. Vrhnji 1 % ima v lasti 19 % vsega premoženja. Več kot 20 milijonov ljudi danes umira od lakote. V državah OECD je skoraj 40 milijonov nezaposlenih ljudi.
18 | Za družbeno odgovornost |
Vse več dohodkov gre kapitalu v obliki rent, medtem ko plače stagnirajo, revščina pa se povečuje. Profitne stopnje so višje kot stopnje povečanja plač ali drugače: dohodki kapitala se povečujejo hitreje oz. bolj kot prihodki iz dela, kar v prihodnosti sliko le še zaostruje.8
Poenostavitve merjenj s povprečji, ki zanemarjajo posamezne dohodkovne skupine, ne kažejo resnične slike družbene blaginje, ki jo prinaša gospodarska rast. Povečanje obsega trgovine ali npr. investicij ne more biti cilj sam zase. Izmeriti je treba tudi to, kakšno korist imajo od tega različne dohodkovne skupine. Cilje gospodarske rasti bi morali zato redefinirati in v ospredje postaviti blaginjo ljudi.
Ponavljajoče se gospodarske krize imajo svoje globoke korenine v družbeni in gospodarski ureditvi sodobnega sveta in so posledica različnih dejavnikov, povezanih z vgrajeno nezaustavljivo slo po gospodarski rasti in dobičkih. Resnični vzrok ponavljajočih se gospodarskih stresov, ki se v zahodnem gospodarstvu pojavljajo z raznovrstnimi epicentri, je v temeljih družbene in ekonomske ureditve globalnega kapitalizma, ki ima v sebi nepremagljive klice gospodarskih in socialnih neravnovesij, ki zaradi spremljajočega poglabljanja socialnih razlik in posledičnega posega v temeljne človekove pravice (dostojanstvo) občasno ustvarjajo politične pretrese.
Globalno prevladujoči politični in ekonomski sistem, v katerem deluje človeštvo, sili v tekmo za povečevanje učinkovitosti in dobička, ki si ga medse razdelijo nosilci kapitala; razlika med bogastvom in revščino je vse večja in se nezaustavljivo povečuje. To vse bolj širi in poglablja napetosti med ljudmi, družbenimi skupinami, sloji, ki niso niti ideološke niti religiozne niti drugače kulturne narave.
Prekarnost je derivat totalnega kapitalizma; na račun čim boljših ekonomskih učinkov za lastnike delavci prevzamejo tveganja. Prekarnost ima svoje korenine v skrajnih zahtevah sodobnega kapitalizma po čim bolj fleksibilnem zaposlovanju delovne sile, najbolj grobo tekmovalnega delovanja trga dela, na katerem delavec prevzema tveganja na trgu dela, kot je izguba zaposlitve, zmanjšanje mezd itn.
8 Časopis Finance, št. 81, z dne 30. 4. 2018, na strani 17 prikazuje diagram, ki kaže, da delež revnih na svetu upada. Vendar jemlje za merilo nerealno mejo 1,9 USD na dan; pod njo je 12 % človeštva. Podatek iz leta 2004, torej pred sedanjo svetovno gospodarsko krizo, jemlje za mejo 6 USD na dan, nad katero je samo 15 (petnajst!) % človeštva, pod njo pa 85 % (citirano v Mulej, Dyck, 2014).
| Preambula | 19
Izhod: posodobitev razmerij med kapitalom in delom
To, kar sedanje intelektualne sile človeštva morajo doseči, je miren, nerevolucionaren prehod v prilagoditev (nadgradnjo) družbenega in ekonomskega ustroja modernega kapitalizma, tako da se postopno zaustavi poglabljanje dohodkovnih in s tem socialnih razlik s posodobitvijo razmerij med delom in kapitalom.
Izhodišče za spremembe je razumevanje, da je človeško delo vse večja dodana vrednost in da vse več prispeva k njenemu ustvarjanju v razmerju do vrednosti preostalih produkcijskih tvorcev, posebej do kapitala. Človeško delo je namreč vse bolj kvalificirano, inovativno, kreativno in podjetniško in zanj je potrebna vse večja stopnja znanja in usposobljenosti ter specializacije (človeški versus finančni kapital).
Dograjevanje družbenoekonomskega sistema v moderni socialni kapitalizem mora temeljiti na razumevanju, da je tako, kot je dandanes le kapital, tudi delo samostojen temelj upravljanja in prilaščanja (udeležba na dobičku). Pravno pa to pomeni, da je treba temu cilju prilagoditi korporativno zakonodajo (uveljavitev deležniške korporacije, delavsko-kapitalske in delavske korporacije) ter zakonodajo o zavezujoči korporativni družbeni odgovornosti in zakonodajo s področja ekonomske demokracije ter socialne ekonomije.
To je pot do rešitve paradoksa, v katerem se je znašlo človeštvo zaradi prevelike učinkovitosti prevladujočega družbenoekonomskega sistema, ki pa se žal dosega z ustvarjanjem vse večjih, že nesprejemljivih socialnih razlik znotraj človeštva, ki ustvarjajo razmere, v katerih se posega v vrednote, kot so človekove pravice in dostojanstvo.
Gospodarska rast ne more biti sama sebi namen; biti mora v funkciji blaginje in ne neskončnega povečevanja dobičkov (na račun nizkih mezd), ki se porazgubijo v davčnih oazah9.
Sistemski ukrepi in ukrepi ekonomske in razvojne politike zato morajo vključevati tudi ukrepe zoper povečevanje dohodkovne in vsesplošne socialne neenakosti. To pa pomeni, da je potrebno uravnotežiti dohodke iz kapitala z dohodki iz dela in priznati, da je prav v nepriznavanju dela kot dejavnika nove vrednosti temeljni družbenoekonomsko sistemski vzrok dohodkovne neenakosti (income
9 V davčnih oazah so praktično mrtvi kapitali. Ne dajejo koristi razen nekaj obresti, ki jih lastniki očitno ne potrebujejo, saj bi sicer investirali.
20 | Za družbeno odgovornost |
inequality). Pomeni, da je zoper naraščanje razlik med ljudmi treba poseči po globljih, torej družbeno-ekonomsko sistemskih prijemih glede razmerja med kapitalom in delom.
Nov razvojni model, tj. gospodarska rast v korist vseh, torej terja postopno uravnoteženje rasti dobičkov in plač ter socialnih prejemkov, in sicer z določitvijo obveznosti gospodarskih družb, da namenijo za projekte družbene odgovornosti podjetja določen procent neto dobička (kot npr. v Indiji), z različnimi mehanizmi delavske udeležbe na dobičku in delavskega delničarstva (obvezna delavska npr. 25-odstotna udeležba na dobičku) in z drugimi vzvodi razvojne, socialne in davčne politike v podporo ekonomski demokraciji, socialni ekonomiji. In tudi z uveljavitvijo delavskih zadrug ter s hitrejšim razvojem socialnih podjetij ter z uveljavitvijo novih korporativnih oblik gospodarskih subjektov, poleg tradicionalnih DD in DOO, še deležniških korporacij, delavsko-kapitalskih korporacij in povsem delavskih korporacij, v katerih je vloženo delo pravni temelj za udeležbo na dobičku in za pravice upravljanja.
Vloga ekonomske znanosti
Razvojna nadgradnja kapitalističnega sistema z vrednoto, ki jo imenujemo človeško delo oz. človeški kapital in nanj vezane pravice je zelo zapleten proces, ki doslej ni uspel iz vrste razlogov. Nevarnosti na obeh straneh je nič koliko. Preglejmo, kje so ekonomski, politični in pravni izzivi te preobrazbe.
Ekonomska znanost mora predvsem razčistiti, v kolikšni meri počasnejša rast profitov od plač vpliva na investicijsko sposobnost gospodarstva in v kolikšni meri na obseg povpraševanja na trgu kot generatorjev gospodarske rasti, z upoštevanjem, da:
––
se v razmerah akumulacijske sposobnosti, manjše zaradi nižje rasti profitov, investicijski potencial oblikuje na finančnem trgu preko hitrejše rasti finančnih skladov, kamor vlagajo posamezniki svoje prihranke iz hitrejše rasti dohodkov iz dobičkov;
––
povečevanje prihrankov iz povečanih plač in drugih dohodkov iz dela (udeležbe na dobičku) generira višje potrošniško povpraševanje na trgu in s tem večjo gospodarsko rast.
Ekonomisti morajo nadalje ugotoviti, kakšen je vpliv večjega deleža profitov, namenjenega za programe korporativne družbene
| Preambula | 21
odgovornosti, na znižanje investicijske in s tem konkurenčne sposobnosti gospodarstva na eni strani, na drugi strani pa na razbremenitev proračunov za izdatke socialne in družbeno razvojne narave, ki jih pokrivajo korporacije iz naslova korporativne družbene odgovornosti.
Poleg tega ekonomisti lahko ugotovijo, kakšen je lahko vpliv večjega deleža socialne ekonomije na razbremenitev proračunov za izdatke socialne in družbeno razvojne narave, ki jih pokrivajo programi socialnega podjetništva, zadružništva, vzajemnih družb itd.
Ovrednotiti pa je potrebno tudi, kakšen je lahko vpliv večjega deleža ekonomske demokracije na boljše korporativno upravljanje in s tem na konkurenčno sposobnost gospodarstva ter na gospodarsko rast.
Seveda je več kot jasno, da ekonomska znanost rešitev, ki bodo zmanjšale profitne stopnje, nikoli ne bo niti predlagala niti podprla, kar je v maniri Fridmanove krilatice: „The business of business is business“, ki zavrača kakršno koli družbeno odgovornost korporacij, tudi legitimno. Vendar pa bo treba vzeti zares tudi Pikettyjeva10 opozorila o tem, kam vodi rast profitov, hitrejša od družbenega proizvoda.
Vloga sociološke in politološke znanosti
Odpira pa se tudi vrsta politoloških in socioloških vprašanj, npr. kako novi tehnološko zahtevni proizvodi in storitve predvsem na informacijsko-komunikacijskih in transportnih področjih vplivajo na prevrednotenje vrednot, na civilizacijski razvoj, obnašanje ljudi, kulturni razvoj in na razvojne politike držav ter na dvig osveščenosti in obveščenosti ljudi. Odločilno je tudi vprašanje, kakšen je vpliv tehnološkega razvoja na sposobnost doseganja družbenega konsenza za prevrednotenje razmerij med delom in kapitalom ter kako doseči zadostno družbeno kritičnost in angažiranost za preseganje tradicionalnih ekskluzivno kapitalskih razmerij, ki očitno ustvarjajo ciklične ekonomske krize in socialne napetosti.
Kako trdna je kapitalsko utemeljena družbeno-ekonomska determiniranost demokracije kot metodologije vladanja (upravljanja
10 Piketty, T. (2015). Kapital v 21. stoletju, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 438.
22 | Za družbeno odgovornost |
družbene skupnosti) na globalni ravni, na ravni države in na ravni korporacije, je naslednje zahtevno vprašanje. In naprej, kako premagati usmeritev sodobne kapitalistične demokracije, ki temelji na osnovni in prednostni ustavni vrednoti varovanja zasebne lastninske pravice (individual property rights protection) in na razliki med lastninsko pravico in človekovimi pravicami (property rights versus human rights). Pri tem je odločilen vpliv tehnološkega razvoja, predvsem IKT, na možnosti izražanja neposredne demokracije, saj se tako ponujajo nove možnosti vpliva na politični razred nosilcev kapitala, ki obvladuje družbo v kapitalističnem družbenoekonomskem redu. Orodja postmoderne demokracije namreč lahko zajamejo širši spekter nosilcev dela, s čimer se izboljšujejo obeti za uspeh modernizacije globalnega kapitalizma v smeri, da ne bo v neskončnost in do samouničenja ustvarjal vse večjih razlik med peščico bogatih in vse številčnejšo bedo oz. revščino.
Vloga pravne znanosti
Naraščajoča razsežnost sodobne globalne civilizacije je vse večji, poglabljajoči se razkorak med normativnim in stvarnim, med političnimi in pravnimi deklaracijami ter resničnostjo, ali še bolj konkretno: med deklaratorno zajamčenimi človekovimi pravicami različnih vrst in izvorov ter med kruto realnostjo množičnega zavestnega kršenja prava in nedelovanja pravne države. Dober primer tega je nespoštovanje številnih pravnih zapovedi družbeno odgovornega ravnanja na socialnem, delovnopravnem in na ekonomskem področju pa tudi na področju trajnostnega in vključujočega razvoja. Premagovanje tega pojava terja utrjevanje pravne države ter uporabo in spoštovanje prava namesto sprenevedajočega, nezrelega zanašanja na dobro voljo, marketinške motive in usmiljenje ali na etiko naslovnikov družbeno odgovornega ravnanja.
Utrjevanje pravne države je na eni strani doseganje večje skladnosti s proklamiranimi političnimi cilji, določenimi v mednarodnih in nacionalnih strateških in pravnih dokumentih, ter na drugi strani utrjevanje večinoma deprivilegirane (tudi pri nas) pravosodne veje oblasti, oz. njeno postopno postavljanje ob bok zakonodajni in izvršni veji oblasti.
Pravna analiza, ki jo mora opraviti pravna znanost, mora razčleniti razkorak med normativnim v mednarodnih političnih in
| Preambula | 23
pravnih dokumentih in aktih na področju ekonomskih in socialnih
človekovih pravic in družbene odgovornosti korporacij ter med stvarnostjo na posameznih izbranih področjih, mora evalvirati vzroke za tako stanje in posledice.
Pri tem je ključna pravna analiza uveljavitve splošnih pravnih načel (general principles of law) v družbeni in legislativni praksi ter jurisprudenci na globalni, nacionalni in korporativni ravni; predvsem je pomembna analiza razlik in sorodnosti v interpretaciji in dejanski uporabi človekovih pravic (predvsem ekonomskih in socialnih), vladavine prava in demokracije.
Oblikovanje pravnih orodij za premagovanje dohodkovne in družbene neenakosti na mednarodni in nacionalni ravni na različnih področjih (javna in korporativna družbena odgovornost na globalni, nacionalni in korporativni ravni, socialna ekonomija in ekonomska demokracija) je temeljna naloga pravne znanosti. Če hoče biti reprezentativno, mora pravo predvsem postati orodje moderne in demokratične države, v službi kapitala in dela, ne zgolj prvega. Pravo mora obsegati pravila družbeno postavljenega ravnanja v ekonomskem in socialnem delovanju in razvoju človeštva. Če pravo z vso strogostjo varuje le interese kapitala, glede interesov dela pa se zadovolji z benignimi priporočili, ne odigrava svoje družbene vloge.
Sklep
To, kar morajo doseči sedanje intelektualne sile človeštva, je prilagoditev družbenega in ekonomskega ustroja na način, da se postopno zaustavi poglabljanje prepada med bogastvom in revščino, z uravnoteženjem rasti profitov iz kapitala in dohodkov iz dela. Človeško delo, vloženo v pridobitno dejavnost (človeški kapital), je samostojni produkcijski dejavnik, zato se mora vzpostaviti kot samostojen pravni temelj upravljanja in udeležbe na dobičku.
Nov razvojni model (gospodarska rast v korist vseh) terja prevzem družbene odgovornosti za postopno uravnoteženje rasti dobičkov in plač ter socialnih prejemkov: z določitvijo zakonske obveznosti gospodarskih družb, da namenijo za projekte družbene odgovornosti določen odstotek neto dobička (vendar ne zgolj za dobrodelnost z marketinškim učinkom), z mehanizmi obvezne delavske udeležbe na dobičku in delavskega delničarstva ter z drugimi vzvodi razvojne, socialne in davčne politike v podporo ekonomski demokraciji, socialni
24 | Za družbeno odgovornost |
ekonomiji, z uveljavitvijo delavskih zadrug ter hitrejšim razvojem socialnih podjetij ter z uveljavitvijo deležniških in delavskih korporacij11.
Družbena odgovornost do prihodnjih rodov v RS terja uveljavitev programa “Gospodarska rast za blaginjo vseh ljudi”, to je programa pospešenih vlaganj v slovensko znanje, kulturo in razvoj ter zmanjšano obdavčitev dela na račun večje obdavčitve premoženja in kapitala.
Družbena odgovornost do dela in človekove ustvarjalnosti pomeni postopno odpravo brezpravnega prekarnega dela in vrnitev družbene veljave delu; to je pravica do dostojnega in pošteno plačanega dela za vse ter vzpostavitev dela kot podlage za korporacijske pravice in udeležbo na dobičku12.
Izogibanje uporabe lažnih in nepreverjenih informacij, zlorabe čustev ljudi (ksenofobije in drugih fobij, nacionalizma, rasizma ipd.) ter populizma v politične namene je temelj družbeno odgovornega javnega upravljanja in moralna podstat za odločen spopad s krizo strankarskega sistema, ki se širi v krizo parlamentarizma in političnega sistema; ta terja tudi prenovo volilnega sistema v RS, saj ta ne omogoča neposrednega in odločilnega vpliva volivca na izbiro kandidatov, ter uveljavitev odgovornosti poslancev njihovim volivcem tudi z možnostjo odpoklica13.
Viri in literatura
Gradivo posveta O desetih zahtevah za družbeno odgovornost (Državni svet, 1. 2. 2018).
Bohinc, R. (2016): Družbena odgovornost. Ljubljana: Založba FDV.
Programi parlamentarnih strank za volitve 2018, primerjava z 10 zahtevami gibanja za družbeno odgovornost. Gibanje za družbeno odgovornost, Ljubljana, 2018 (še neobjavljeno gradivo).
Piketty, T. (2017): Kapital v 21. stoletju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
10 zahtev Gibanja za družbeno odgovornost.