Več kot 1,4 milijarde delavcev po vsem svetu dela v t.i. ranljivih zaposlitvah. Število delavcev brez rednih dohodkov in dostopa do socialne varnosti se povečuje vsako leto za okoli 11 milijonov (ILO). Prekarnost je izraz nemoči (nesposobnosti) in nezadostne politične volje (nepripravljenosti) države, da se ubrani pritiskov kapitala na način, da zagotovi zaposlenim pravno in socialno varnost .
Bolj je ureditev trga dela liberalna (t.i. fleksibilizacija in deregulacija trga dela), večja tveganja padejo na delavce in posledica je večja negotovost in nezanesljivosti, to je prekarnost dela. Prekarnost ima svoje korenine v vse bolj skrajnih zahtevah sodobnega kapitalizma po čim bolj prožnem zaposlovanju delovne sile in uveljavljanju vzporednega trga dela, na katerem delavec prevzema vsa tveganja, kot je izguba zaposlitve, zmanjšanje socialne varnosti, itn. Prekarnost je torej derivat skrajnega in državno neobrzdanega kapitalističnega produkcijskega sistema, koder na račun čim boljših ekonomskih učinkov, to je večjih profitov, ki gredo v žepe nosilcev kapitala, delavci prevzamejo tveganje in breme, ki se izraza v negotovosti zaposlitve in posledično nezanesljivega socialnega položaja. Prekarnost nastaja kot posledica družbene neodgovornosti države in politike do tistega dela državljank in državljanov, ki živijo od svojega dela in do dela, kot ključnega produkcijskega tvorca v informacijski in digitalni družbi. Prekarnost, kot vse bolj razširjen družbeni pojav je treba pravno opredeliti in ga odpravljati s pravnimi orodji, ki preprečujejo nedopustno ravnanje. SPLOŠNO O PREKARNOSTI ILO v svojem poročilu za l. 2017 navaja podatke o t.i. ranljivih zaposlitvah (vulnerable employment), ki bi jih lahko poimenovali tudi kot prekarne zaposlitve. Navaja, da več kot 1,4 milijarde delavcev po vsem svetu dela v t.i. ranljivih zaposlitvah. Število teh delavcev se povečuje vsako leto okoli 11 milijonov. To je pomemben izziv, saj to niso zanesljiva delovna mesta z rednimi dohodki in dostopom do socialne varnosti. Tudi zato se svet danes sooča z velikim primanjkljajem, ko gre za uresničevanju politične zamisli o t.i. dostojnem delu . Iz navedenega poročila tudi izhaja, da je trenutno po vsem svetu brezposelnih več kot 201 milijon delavcev, kar pomeni povečanje za 3,4 milijona delavcev po vsem svetu glede na leto 2016. Skoraj 780 milijonov delavcev, predvsem v državah v razvoju (vsak tretji delavec), še vedno živi v razmerah ekstremne ali zmerne revščine. Poročilo sicer poudarja pomen trajnostnih podjetij in vključujoče rasti. Navaja, da podjetja sama ne morejo ustvariti gospodarske rasti, polnega in produktivnega zaposlovanje ter dostojno delo za vse. Takšni dosežki zahtevajo od vlade in socialnih partnerjev, da prevzamejo svoj delež odgovornosti. Vlade igrajo pomembno vlogo zlasti z učinkovitim socialnim dialogom in pri oblikovanju pravil in institucij, ki spodbujajo trajnostna podjetja in vključujočo rast. Poročilo poudarja, da dostojno delo in produktivno zaposlovanje lahko edino temelji na podjetjih, ki spodbujajo pravičnost pri zaposlitvenih priložnostih, varstvu pravic delavcev ter vlaganjih v delavce in druge pomembne dejavnike proizvodnje . Podatki kažejo, da so razmere v sodobnem svetu, kar zadeva trga dela in zaposlenosti ter kakovosti (dostojnosti) zaposlitve, kritične in se poslabšujejo. Področje dela in zaposlovanja in s tem povezane pravice in socialni položaj človeka še ni predmet učinkovite globalne družbene pozornosti in odgovornosti. Obstaja velikanski primanjkljaj pri uresničevanju mednarodnih političnih in pravnih proklamacij, ki zadevajo človekovo delo (OZN, ILO, OECD, EU…). Prekarnost, kot način, kar najcenejšega izvajanja dela po volji in oblikah, ki ustrezajo samo eni strani, delodajalcu se širi z nenehnim in nezaustavljivimi zahtevami kapitala po vse večji gospodarski učinkovitosti in profitih. Ta proces je dodatno vzpodbujen s skokovitim tehnološkim razvojem, ki sam zase terja fleksibilizacijo dela in stalno opuščanje preživelih in nastanek novih vrst in oblik dela. Pravni red tem procesom ne sledi, politika jih še ne zaznava v obsegu, ki terja sprejemanje ukrepov. Nastanek prekarnosti Razmah prekarnosti oz. prekarnih oblik dela in zaposlovanja sovpada z uvajanjem t.i. prožnih (fleksibilnih) oz. atipičnih oblik zaposlovanja, ki naj bi trg dela napravile prožnejši, kar naj bi povečevalo konkurenčnost dela in s tem gospodarsko učinkovitost. Ta proces je s svojimi stranskimi učinki žal premočno zarezal v pravice delavstva, ki so bile pridobljene v stoletnem sindikalnem boju in v varnost zaposlitve, ki jo je zagotavljala delovno pravna zakonodaja z zaposlitvijo za nedoločen čas, kot prevladujočim delovnim razmerjem. Načela varnosti zaposlitve in socialne varnosti zaposlenih nasploh, se v sodobni delovno pravni zakonodaji vse bolj umikajo neoliberalnim pritiskom za večjo prožnost trga dela. Ta proces vse bolj zaostruje razmerja med delom in kapitalom; t.i. »just in time« najemanje dela, kar dejansko je prekarna zaposlitev, postaja nov vzvod ekonomske učinkovitosti v prid nosilcev kapitala, na račun socialne varnosti nosilcev dela. Na drugi strani je proces prekarizacije vzpodbujen z razvojem tehnologije in povečevanjem deleža storitev na račun tradicionalne industrije, v kateri je bil položaj delavca manj negotov in z vidika pridobljenih pravic iz dela varnejši. Negotovost zaposlitve, kot esencialna sestavina prekarnega razmerja se v sodobnem svetu povečuje ker se povečuje t.i. fleksibilnost trga dela, vzpodbujena s slo po večji gospodarski učinkovitosti in profitu. Teorija navaja se (Hrženjak, Majda, 2017), da je potrebno prekarizacijo razumeti bistveno širše kot zgolj frekventnost nestandardnih zaposlitev, ki predstavljajo samo vrh ledene gore. Prekarizacijo je potrebno raziskovati z vidika elementov, ki definirajo kvaliteto delovnega mesta kot so kontrola nad delovnimi pogoji, obseg in intenzivnost dela, dolžina delovnega časa, višina dohodka, delež plačanih socialnih prispevkov s strani delodajalca, dostop do izobraževanja, možnosti usklajevanja dela in družine, sindikalno predstavništvo in prisotnost kolektivnih sporazumov (Hrženjak, Majda, 2017 navaja Tucker, 2002; Rodgers, 1989). Prekariat, kot družbeni razred Standing Guy v knjigi The Precariat utemeljuje, da je prekariat nevaren razred, ki ga sestavljajo ljudje ljudi, ki se soočajo z življenjem v negotovosti in, ki se gibljejo v in iz delovnih mest, ki dajejo malo pomena njihovemu življenju. Opozarja, da to vodi do naseljevanja migrantov in drugih ranljivih skupi in da so njegovi člani lahko dovzetni za klice političnega ekstremizma. Pri opredelitvi nove politike prerazdelitve dohodka dohodkovna varnost, bi morali biti strahovi in težnje prekariata osrednjega pomena. Prekariat postal vse pomembnejši svetovni pojav, ki je zelo viden v protestnih gibanjih po vsem svetu. Gre za nastanek novega kolektivnega duha ali le razkritje naraščajoče velikosti in naraščajoče jeze tega novega razreda? Prekarci vse bolj preraščajo v razred brezpravnih državljanov, ki jih država ni sposobna zaščititi pred delodajalci, ki zaradi sle po dobičkih ne presegajo le meje zakonitosti, ampak tudi socialne brezbrižnosti. Naraščajoča jeza in obup zaradi življenjskih stisk in nepredvidljivosti življenja, ki spremljajo ta socialno zapostavljeni del prebivalstva, je zato upravičena. Prekariat postaja razred, ki ga sestavljajo ljudje, ki živijo od dela, ki trpijo zaradi premajhne predvidljivosti in s tem pravne in socialne varnosti; to vpliva na materialno ali psihološko blaginjo pripadnikov tega razreda. Za razliko od razreda proletarcev (industrijskih delavcev v 20. stoletju, ki nimajo lastnih proizvodnih sredstev in so zato prodali svoje delo za življenje), so sodobni prekarci sicer vključeni v delo, morajo pa ga opravljati na način, ki jim ne zagotavlja niti dostojnega plačila niti socialne varnosti. Kljub temu takšno delo opravljajo zato, da ohranijo svoj položaj na sicer krutem trgu dela (pomanjkanja varnosti zaposlitve, prekinitve v delovnem razmerju, podzaposlenosti, negotovost). Ellerman postavlja problem širše, govori o najetih ljudeh in o razklanosti človeštva na tiste, ki človeško silo najemajo in tiste, ki svojo (delovno) silo dajejo v najem. V tem vidi temelj izkoriščevalskega razmerja med delodajalci in delojemalci in to razmerje primerja z lastništvom nad sužnji . Odprava tega razmerja oz. pogodbe za najem človeških bitij, kot se izraža, je temelj preoblikovanja podjetja v demokratično korporacijo, v kateri so članske pravice osebne pravice, ve¬zane na opravljanje dela v podjetju. Tako se korporacija iz kosa lastnine pretvori v demokratično družbeno institucijo. Ellerman razvija idejo demokratičnega principa: vsakdo, ki je voden na podlagi neke odločitve, mora imeti neposredno nadzorstveno pravico sodelovati pri spre¬jemanju te odločitve. Razlikovati je treba med tistimi, ki so vodeni (zaposleni), in tistimi, ki jih samo zadeva neka odločitev in ki niso vodeni (delničarji, porabniki, poslovni partnerji, okoliško prebivalstvo). Izrazi prekarnost oz. prekernost, prekaren, prekeren, prekariat Samostalnik prekarnost oz. prekernost je najpogosteje v pridevniških zvezah, kot npr. prekarni delavec (prekarec), prekarno delo ali prekarna zaposlitev. Prekarna zaposlitev je splošni izraz za teke vrste zaposlitev, ki je nezanesljiva, manjšega obsega, začasna in pravno ni varovano smislu splošno pripadajočih pravic ( do minimalne plače, odmora in dopusta, prispevkov za socialno varnost in podobno). Ne le zaposlitev za določen čas, po delovršnih pogodbah, preko SP in drugih oblik individualnega dela, prekarna zaposlitev se pojavlja v najrazličnejših oblikah, najpogosteje imenovanih s skupnim izrazom, netipične ali prožne oblike zaposlitev. Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika na besedo prekarnost ali prekernost pa tudi pridevniška oblika prekaren ali prekeren, nima zadetkov . V Jezikovni posvetovalnici na vprašanje, katera od različic prekeren/prekaren je ustreznejša, dobimo odgovor, da je bila različica z e prevzeta glede na izgovorno prakso (vsakdanji jezik: prekeren), različica z a pa glede na pisno prakso (strokovni jezik: prekarij, prekarist). Razlog za zapis besede prekeren z e je verjetno dejstvo, da smo besedo tedaj prevzeli pod vplivom izreke v germanskih oz. romanskih jezikih (npr. nemški pridevnik prekär izgovorimo [preˈkɛːɐ̯]), kar je zaznamovalo zapis v slovenščini. Pridevnik prekaren, ki izhaja iz latinske precarius (prvotno ‘izprošen, priberačen, začasen, odvisen od volje drugega’; kasneje ‘nestalen, negotov, prehoden’) . Angl. Izraz »precarious” se prevaja, kot negotovo ali nestabilno . Negotov položaj, v razmerju, v katerem je ena od strank v podrejenem položaju, praviloma pridobljenem na ponižujoč način. Izraz »precarious [L. »precarius«) je angleški pridevnik za položaj, ki je pridobljen s prosjačenjem ali molitvijo in je odvisen od prošnje ali volje drugega (fr. Izraz »precari« pomeni molitev). Prekarni položaj je odvisen od volje drugega in ga je mogoče pridobiti, spremeniti ali izgubiti po volji drugega; njegova temeljna značilnost je negotovost. Jezikovne razlage prekarnega položaja navajajo, da je to položaj z dvomljivim mandatom; kdor se v njem nahaja je odvisen od neznanih vzrokov ali dogodkov, izpostavljen stalnemu tveganju na katerega nima vpliva. Prekarnost se pojasnjuje kot negotovost ali nestabilnost. Uveljavljen je tudi samostalnik prekariat in sicer v pomenu ‘nov, socialno heterogen družbeni razred’, saj gre za tvorbo skupnega imena po analogiji s proletariat . Izhaja iz uveljavljenega in tudi teoretično osmišljenega izraza precariat, ki se v literaturi, kot nastajajoči nov družbeni razred primerja z delavskim razredom . V nadaljevanju tega prispevka bomo uporabljal izraze prekarnost, prekaren, ker menim, da so iz navedenih razlogov jezikovne stroke, ustreznejši od izrazov prekernost, prekerni. PREKARNOST V SLOVENIJI Pravna opredelitev, prekarij Pojmi prekarnost, prekaren, v pravnem redu RS niso opredeljeni, oz., kot pravni pojmi ne obstajajo. Gre za poljudne izraze, ki so se uveljavili za označevanje negotovih in pravno ne varovanih oblik zaposlovanja, in vse bolj tudi za vse bolj določno opredeljene sociološke pojme. Prav to, da pravne opredelitve prekarnosti ni, je pomemben razlog, da politika in oblast ta pojav zelo različno opredeljujeta in tudi vrednotita njegov pomen. V tem tiči tudi razlog, da se ga v Sloveniji država ne loteva, oz. ga ne odpravlja, kot škodljiv družbeni pojav. Pač pa je še danes v poljudni in tudi strokovni uporabi rimskopravni izraz prekarij, ki pomeni ‘prepustitev nečesa drugemu do preklica’. Po rimskem pravu je lastnik lahko prepustil lastnino v rabo nekomu drugemu do preklica. To pravno razmerje se je imenovalo prekarij. Čeprav gre po rimskopravnem in tudi našem današnjem pojmovanju prekarija za prepustitev stvari, in torej ne dela, do preklica, je med pojmoma prekarij in prekarnost, ob tej temeljni funkcionalni razliki, tudi vrsto sorodnosti. Sorodnost med prekarijem in prekarnostjo ni v poslovnem namenu (kavzi) razmerja, saj gre pri prvem za rabo tuje stvari, pri drugem pa za rabo tujega dela, v obeh primerih do preklica, ampak v pravni naravi razmerja. Značilnost pravne narave razmerja v obeh primerih je dopusten preklic razmerja kadarkoli, s strani tistega, čigar stvar oz. čigar delo se rabi, oz. je na posodo. Značilnost je torej negotovost, nezanesljivosti in šibka, oz. nikakršna pravna varnost tistega, ki stvar rabi, oz. delo zagotavlja. V obeh primerih tudi gre za dvostransko razmerje, in sicer med tistim, ki stvar ali delo daje na posodo (prekarec) in med tistim, ki stvar, oz. delo uživa (uporablja) do preklica (prekarist). Prekarist je torej tisti, ki je dobil določeno stvar (v primeru prekarija) oz. uporabljal določeno delo (v primeru prekariata) na posodo do preklica, prekarec pa tisti, ki daje svojo lastnino (pri prekariju), oz. svoje delo (pri prekariatu) na posodo prekaristu do njegovega preklica. S tem smo utemeljili tudi razlikovanje med pojmoma prekarij in prekariat. Pri prekariju gre za prepustitev stvari, pri prekariatu pa za prepustitev dela do enostranskega preklica, ki povzroča skupno pravno značilnost razmerja to je pravna negotovost in nevarovanost ene od strank razmerja.. Tudi v slovenskem pravnem besednjaku, izraz prekarij pomeni začasno uporabo ali užitek tuje lastnine. Naš OZ obravnava prekarij, v poglavju o posodbeni pogodbi in tudi (tako, kot v rimskem pravu) ne ureja posojanja dela temveč posojanje stvari. 583/3. členu OZ določa pravico do preklica pogodbenega razmerja kadarkoli, kadar čas trajanja in namen uporabe nista določena. Prekarij je torej razmerje, kadar čas trajanja posodbene pogodbe ni določen; gre torej za ne zavezujočo posodo do preklica. Vzroki nastanka prekarnosti v Sloveniji Prekarnost je v Sloveniji v precejšnjem obsegu vzpostavila zakonodaja, oz. je vsaj ni preprečila, saj je v zadnjih 2 desetletjih izrazito usmerjena v rahljanje gotovosti položaja zaposlenih in zanesljivosti zaposlitve. Zato bi bila potrebna temeljita revizija zakonodaje z vidika pravil, ki v različnih področnih zakonih in ne le v delovnopravni zakonodaji, sproščajo pogoje za prekarno zaposlovanje. Predvsem to velja, poleg ZDR za zakonodajo, ki široko in ne dovolj pretehtano (z vidika pravnega položaja ki nastane) odpira vrata individualnemu delu, torej delu, ki ni povezano v organizacije, za katere veljajo sicer kolektivno dogovorjena enotna delovno pravna pravila, niti nima sindikalnega varstva. Sem vsekakor sodijo pravila, ki širijo meje dopustnosti zagotavljanja dela preko samostojnih podjetnikov in drugih individualnih (svobodnih) poklicev ter posrednega zaposlovanja preko agencij, ne da bi bila postavljena tudi zakonska pravila za preprečevanje zlorab, ki jih je vse polno in jih označujemo s skupnim izrazom prekarnost. Zakonodaja vse bolj sledi splošno sprejeti nuji po vse večji t.i. prožnosti zaposlovanja oz. trga dela, kar ni nič drugega, kot manj varnosti zaposlenim. T.i. varna prožnost (flexicurity) je bolj ali manj pesek v oči oz. izgovor politikov, ki se upogibajo pred pritiski nosilcev kapitala v njihovih neprestanih zahtevah za večjo gospodarsko učinkovitost, oz- konkurenčnost gospodarstva. Slednje pa je zgolj izgovor za pritisk na višje profitne stopnje, ki rastejo hitreje, kot družbeni proizvod in vsekakor hitreje kot stopnje rasti plač in socialnih transferov . To poglablja in do neskončnosti odpira škarje dohodkovne neenakosti z vsemi spremljajočimi posledicami, kot so revščina, nezaposlenost, socialne stiske, neobvladljive ekonomske migracije itd. Prekarnost so v Sloveniji v precejšnjem obsegu vzpostavili delodajalci, ki zakonodajo zlorabljajo in kršijo. Prekarnost se namreč v Sloveniji vse bolj uveljavlja predvsem z množično kršitvijo delovnopravnih predpisov (kršitev pravil o delovnem razmerju za določen čas, agencijsko zaposlovanje, zaposlovanje in delo na črno, neplačevanje prispevkov, nedopustno zaposlovanje prek samostojnih podjetnikov in drugih oblik individualnega dela, itd.). To pri zaposlenih in nasploh v družbi povzroča negotovost in povečuje socialno nestabilnost na izjemno občutljivem področju, kot je zaposlovanje oz. socialna varnost. Pravna razmerja, ki vodijo v prekarnost zaposlitve Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) je delovno razmerje je povsem določno opredeljeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Vključitev v organiziran delovni proces delodajalca ter osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca je torej okoliščine, ki terjajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (če ne obstaja izjemni zakonski pogoj za sklenitev pogodbe za določen čas) in nikakršne druge pogodbe (niti delovršne, niti avtorske, niti pogodbe z SP, oz. druge samo zaposlitvene pogodbe..). To temeljno pravilo iz ZDR se ne uresničuje; za opravljanje dela se v imenu prožnosti sklepajo t.i. atipične oblike zaposlitev, ki se po ZDR lahko sklepajo le v izjemnih, zakonsko izrecno opredeljenih primerih; v praksi so izjeme postale pravilo, kar danes poimenujemo prekarnost. Med atipičnimi oblikami zaposlitve v Sloveniji (zaposlitev za določen čas, agencijski delavci, javna dela, zaposlitve s krajšim delovnim časom, opravljanje del na domu in pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi) je najbolj razširjena oblika zaposlitev za določen čas, v kateri dela že četrtina delovno aktivnih oseb oziroma 30 odstotkov vseh zaposlenih po statističnih podatkih SURS. Poleg omenjenih atipičnih oblik dela se v praksi pojavljajo še druge oblike atipičnega dela, ki niso neposredno zapisane v delovnopravni zakonodaji, se pa o njih veliko govori v javnosti, pri opravljanju nadzora jih je opazil tudi inšpektorat za delo; to so navidezno samozaposleni in navidezni podizvajalci . Stanje prekarnosti v Sloveniji Prekarno zaposlovanje tudi pri nas že nekaj časa skokovito narašča. Nastaja t.i vzporedni trg dela, za katerega je značilno, da se ne vzpostavljajo delovna razmerja in se ne sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Edino delovna razmerja, se namreč sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi ne more ustvariti prakarnega razmerja. Ustvarja ga nezakonito nespoštovanje pravila o obveznem sklepanju delovnega razmerja, ;e nastopijo pri opravljanju dela prej naštete okoliščine. Prekarno delo je torej lahko le nezakonito. Sam pojem »prekaren« sicer označuje negotovo, navadno slabo plačano, začasno zaposlitev, vendar velja, da je takšna zaposlitev tudi nezakonita. Prekarno delo se lahko opravljajo tudi znotraj delovnega razmerja, vendar le s kršitvijo zakonskih določb o zaposlitvi za določen čas ali določb o agencijskem delu. Prekarno delo se večinoma opravlja izven delovnega razmerja, ali prav zaradi tega, navadno na podlagi pogodb civilnega prava, predvsem podjemnih in avtorskih pogodb ter pogodb o samo zaposlitvenih razmerjih.. Osnovni problem prekarnih oblik dela (zaposlitev za določen čas, študentsko delo, zaposlitev za krajši delovni čas, samozaposlitev kot samostojni podjetnik, agencijsko delo…) je korenito znižanje socialne varnosti. Tako zaposleni večinoma ne prejemajo zadostnega plačila za preživetje, so brez pravic do plačanega dopusta in regresa, malice, povračila stroškov za prevoz na delo in nimajo plačanih prispevkov (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti ter prispevkov iz naslova starševskega varstva). Takšen negativen razvoj trga dela v smeri vse večje fleksibilnosti oz. prekarnosti v RS potrjuje npr. podatki SURS, da se je število agencijsko zaposlenih oseb od januarja 2014 do julija 2016 povečalo iz 6220 na 15532, torej več kot podvojilo; ali pa podatek SURS, da se je število samozaposlenih oseb (brez kmetov) v istem času povečalo iz 63191 na 68584. V letu 2015 se je [e naprej povečevalo število kršitev prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava ob obstoju elementov delovnega razmerja . V RS področna zakonodajah ustvarja poklice, ki zaradi svojega pravnega statusa vodijo v prekarnost in jo povečujejo. Tako so npr. vsi vse zaposlitve in statusi na področju nege in razlikujeta glede na konkretni zaposlitveni položaj (Hrženjak, Majda, 2017). To še posebej velja za družinskega pomočnika po zakonu o socialnem varstvu (ZSV) Zakon o osebni asistenci, ki se začne uporabljati šele v l. 2019 uvaja osebnega asistenta, ki je fizična oseba, ki opravlja osebno asistenco pri izvajalcu osebne asistence na podlagi pogodbe o zaposlitvi po zakonu, ki ureja delovna razmerja ali po podjemni pogodbi ali kot samostojni podjetnik posameznik. Slednji sta obliki, ki ustrezata opredelitvi prekernega opravljanja dela. Podobno velja za svobodne kulturne delavce po Zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa pogoje za samozaposlovanje v kulturi. Samozaposlen v kulturi sklepa pogodbe civilnega prava. Kadar posameznik opravlja tudi dejavnosti, ki ne sodijo v kulturno dejavnost, jih ne sme opravljati kot samozaposlen v kulturi, ampak po splošnih predpisih. Zaposlovanje na črno Naša zakonodaja nima opredelitve prekarnega zaposlovanja, ima pa opredelitev zaposlovanja na črno, ki je prepovedano. Prekarno zaposlovanje ni prepovedano, ker zakonsko pravno sploh ni opredeljeno. Prepovedano je zaposlovanje na črno, kar je zaposlovanje delavca (studenta, tujca), s katerim ni sklenjena pogodba o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in delavec ni prijavljen v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Za zaposlovanje na crno zakon doloca sankcije, nobenih sankcij pa ni zoper prekarno zaposlovanje. POVZETEK NEZAKONITIH OBLIK PREKARNOSTI IN PREDLOGI ZA PREPRECEVANJE Poglavitne nezakonitosti, ki vodijo v prekarnost Največje število kršitev, ki so očitno že povsem neobvladljive, je zaposlovanje za določen čas. Odstotek teh se je pri novih zaposlitvah povzpel na 80 % in več. Zato temeljno obliko prekarnosti znotraj delovnega razmerja predstavljajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki v EU vse bolj pridobivajo na pomenu . Gre za vse večji obseg zaposlovanja čeprav v večini primerov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izrecne zakonske podlage, oz. se takšna podlaga zlorablja, oz. fiktivno vzpostavlja in bi morala biti sklenjena za nedoločen čas. Gre tudi za primere najemanja samozaposlenih v primerih, ko bi morali skleniti pogodbo o zaposlitvi, ali pa sklepanje več različnih pogodb o zaposlitvi znotraj y različnimi povezanimi družbami pod istim vodenjem, na različno opredeljenih projektih, ipd. Izven primerov kršitev pravil o zaposlovanju za določen čas, je prekarnost delovnem razmerju, ki se vzpostavi s pogodbo o zaposlitvi, sicer redka. Prekarnost se vzpostavi z nezakonitostjo in sicer, ko delodajalec uveljavi pogodbo o zaposlitvi, ki ni skladna z zakonom (npr. glede temeljnih pravic iz delovnega razmerja, ki so določene z zakonom in s kolektivno pogodbo), ali pa ko pogodbo krši, torej ko ne izvršuje svojih obveznosti v razmerju do delavca; in seveda, ko pogodbe o zaposlitvi ne sklene, pa bi jo moral glede na okoliščine, v katerih se delo opravlja. Ko je sklenjena pogodba o zaposlitvi, torej prekarnost nastopi z njeno kršitvijo oz. neskladnostjo pogodbe z zakonom. V največjem številu primerov prekarnost nastane, ko ni sklenjena pogodba o zaposlitvi (delo na črno), pa bi morala biti. Gre za običajno pogodbeno razmerje z izvajalcem dela, ki je fizična oseba, ali pa samostojni podjetnik, nosilec osebnega dela, študent, kmet, itd. ki ne uživa nobenih pravic iz dela, saj je stranka poslovne pogodbe in ne delavec v delovnem razmerju s pogodbo o zaposlitvi. Med vse pogostejše kršitve delovnopravne zakonodaje, ki vodijo v prekarnost, sodi tudi neplačevanje prispevkov za socialno varnost ali pa kar neplačevanje pogodbeno ali zakonsko določenih plač ob dospelosti. Sem sodijo tudi primeri t. i. posojanja delavcev prek organizacije, ki se ukvarja z zagotavljanjem delavcev drugim delodajalcem. Nemoč oblasti, da obvlada nezakonitosti na račun delavcev je očitna saj je Slovenija v vrhu držav po obsegu agencijskega zaposlovanja. V Sloveniji se t. i. agencijsko delo povečuje, in to kljub številnim zlorabam na račun delavcev (neplačevanje prispevkov, nespoštovanje pravil o pravicah iz dela itn.). Povečuje se število agencijsko zaposlenih, še posebej pa se povečujejo prihodki in še posebej dobički zaposlitvenih agencij. Predlogi za dopolnitve ZDR in druge zakonodaje Opredelitev prekarnosti ZDR mora določiti zakonsko definicijo, opredelitev prekarnosti razmerja in določiti prepoved sklepanja katerih koli drugih razmerij, ;e so izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja. Sankcija kr[itve te prepovedi je ni;nost tak[ne pogodbe. Opredelitev prekarnosti mora izhajati iz sedanje ureditve delovnega razmerja v ZDR. Prekarno in s tem prepovedano je vsako razmerje opravljanje dela, kjer se delavec vključi v organiziran delovni proces delodajalca ter osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ni delovno razmerje, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi. Nazaj iz podjetniških v delovno pravna razmerja ZDR mora z izrecno določbo prepovedati sklepanje SP in drugih individualnih razmerij, ko gre za opravljanje dela z vključenostjo delavca v delovni proces delodajalca, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prepoved mora biti sankcionirana z ničnostjo pogodb< edino to lahko prepreči beg iz delovne zakonodaje v kvazi podjetniške oblike in pretvarjanje delodajalca v naročnika oz. uporabnika storitve, delavca pa v izvajalca storitve na trgu. Zaposlovanje za določen čas ZDR bi moral izrecno opredeliti ničnost pogodb o zaposlitvi za določen ;as, ki s sklenjene in ni izrecne zakonske podlage, je ta fiktivna, gre za veriženje, zlorabe znotraj povezanih podjetij, itd. Hkrati bi morali revidirati zakonske podlage jih podrobneje opredeliti in odpraviti tiste, ki so predmet zlorab. Neplačevanje prispevkov za socialno varnost Kršitve delovnopravne zakonodaje v obliki neplačevanje prispevkov za socialno varnost ali neplačevanje pogodbeno ali zakonsko določenih plač ob dospelosti bi morali najstrožje, tudi kazensko sankcionirati, s pravnimi posledicami obsodbe v obliki prepovedi opravljanja dejavnosti za kršilce.. Agencijsko zaposlovanje Zakonske pogoje t. i. posojanja delavcev prek organizacije, ki se ukvarja z zagotavljanjem delavcev drugim delodajalcem je treba z dopolnitvami ZDR omejiti, jih torej napraviti bolj restriktivne. Tudi z zmanjševanjem dopustnega odstotka zaposlenih v organizaciji na tej podlagi. Pregon zlorab delovne zakonodaje Velikega pomena je pregon nezakonitosti ter s tem povezana vloga in položaj inšpekcijskih in pravosodnih organov. Organi pregona v zadnjem času ugotavljajo razširjen pojav sklepanja pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas, pri čemer pa delavci opravljajo delo dlje od dogovorjenega delovnega časa, ob tem pa za preostanek delovnega časa niso ustrezno zavarovani, plačani – če sploh – pa so v gotovini. Številne zlorabe so tudi na področju prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava ob obstoju elementov delovnega razmerja. Sklep Zakonodajo je treba temeljito prenoviti v delih, ki dopuščajo širjenje prekarnosti; predvsem zakonsko opredeliti prekarnost, zaostriti opredelitve glede dopustnega zaposlovanja za določen čas in cenzuse za zaposlovanje prek organizacij, ki zagotavlja delo pri drugem delodajalcu, kjer je kršitev na škodo delavcev največ Postopno je treba uveljavljati in širiti obseg t. i. delavskih korporacij, v katerih delavec ni najeta delovna sila in torej ni v mezdnem razmerju, ampak je konstitutivni član podjetja (zadruge, deležniške korporacije) ter delavsko delničarstvo. Velikega pomena je pregon nezakonitosti ter s tem povezana vloga in položaj inšpekcijskih in pravosodnih organov. Njihovo delo je treba podpirati in povečati njegov obseg, predvsem pa uzakoniti sankcije za kršitelje. LITERATURA Breznik, Maja Mirovni inštitut, Staje prekarnosti v RS, Atipične oblike zaposlitev: poročilo ekspertnih intervjujev in analiza politik, Ljubljana, 2013 Ellerman, David (2017): “On the Labour Theory of Property: Is the Problem Distribution or Pre-distribution?” Challenge. The Magazine of Economic Affairs 60 (2): 171–88. Ellerman, David, THE CORPORATION AS A DEMOCRATIC SOCIAL INSTITUTION, SOCIAL ECONOMICS: RETROSPECT AND PROSPECT, edited by Mark A. Lutz, Uni¬versity of Maine, Kluwer Academic Publishers, Boston, Dordrechtl London Hrženjak, Majda Mirovni inštitut., Družbena organizacija skrbi kot dejavnik prekarizacije dela, neobjavljeno, 2017 Hlebec, Valentina, Mateja Nagode in Maša Hrast Filipovič (2014): Kakovost socialne oskrbe na domu: vrednotenje, podatkih in priporočila. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.Standing, Guy (2011) The Precariat: The New Dangerous Class ISBN 1-84966-351-3 Lorey, Isabel (2015). State of Insecurity: Government of the Precarious. Translated by Derieg, Aileen. London: Verso. ISBN 978178168 Piketty, Tomas, Kapital v 21. stoletju, Mladinska knjiga Ljubljana PRAVNI VIRI Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US) Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo, 29/10, 57/12, 21/13 – ZUTD-A in 32/14 – ZPDZC-1). Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 103/07, 45/08 – ZArbit in 21/13 – ZDR-1) Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17 in 54/17) Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17 in 54/17) Zakon o osebni asistenci, Uradni list RS 10/2017 Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo, 29/10, 57/12, 21/13 – ZUTD-A in 32/14 – ZPDZC-1) Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L št. 175, 10. 7. 1999) Direktiva Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (UL L št. 206, 29. 7. 1991). Dokumenti ILO, World Employment and Social Outlook 2017, Sustainable enterprise and jobs:Formal enterprises and decent work Poročilo «Dostojno delo in neformalno gospodarstvo« sprejeto na 90. zasedanju Mednarodne konference dela v letu 2002, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, SPLETNE STRANI http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=prekarnost&hs=1 https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1288/kaj-je-prav-prekaren-ali-prekeren http://www.bloomsbury.com/us/the-precariat-9781472536167/#sthash.L9rEJp0u.dpuf https://en.wiktionary.org/wiki/precarious http://www.websters1913.com/words/Precarious https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1288/kaj-je-prav-prekaren-ali-prekeren http://socialna-druzba.si/library/1327_atipicne-oblike-zaposlitev-porocilo-ekspertnih-intervjujev-in-analiza-politik/